»Hola, muñeca, kar sama?«

Smehlja se, ne najde besed.

»Gledala sem te, kako plešeš. Kot bi ti šlo za življenje.«

Zasmeji se.

»Govoriš špansko?«

Odkima.

»Škoda. Moja angleščina je zelo slaba.« Zares ji je nerodno. Hana odkima, saj je vendar ona tujka.

»Moj španščina je zelo slaba.« Smejita se. Gotovo je deset let mlajša od nje, dolgolasa in za glavo nižja, z gladko, olivno poltjo.

»Iz Evrope?«

Hana pokima, povsem brez želje, da bi pripadala določeni državi.

»Lepa si. Svetla.« Vidi se, da se bori s pomanjkanjem natančnejših izrazov. Poboža jo po rami, zelo je previdna in nežna.

»Tu tambien. Temna.« Hana jo poboža nazaj in čeprav bi čez dan zavila z očmi nad takšnim pogovorom, ga sedaj čuti kot samoumevnega, osnovna dejstva. Nobenega nelagodja in sramu ni v njej, preproste stvari so zgolj to, razumljive kot triki cvetov, da pritegnejo hrošče.

         Pusti, da jo dekle objame in čisto nežno poljubi. Počuti se zelo nedolžno in seksi.

»Moj fant.« Pokaže na mladega moškega v ozadju, ki ga Hana do takrat ni opazila. »Jaz, ti, on. Gremo?« Hana se zasmeji, vendar jo nova konstelacija spravi v zadrego, ne ker bi jo sama po sebi presenetila, saj je vendar v razvpitem klubu, marveč ker je za trenutek pozabila, da imajo ljudje vedno svoja pričakovanja, svoje motive. Mlad moški je povsem navaden fant in kot običajno je zanjo v dekletu neka privlačna skrivnost, ki je on nima. Zmaje z glavo.

»Hvala. Ne ...«

»Ne, ne. Ne reci ne. Prosim. Lepa.« Dekle jo nežno, malo obupano prepričuje, razlaga z rokami. Ničesar nočeta od nje, rada bi, da se ima dobro. Skupaj se bodo imeli dobro. Hana se smehlja, všeč ji je, da je tako zaželena, vendar je nenadoma tako neznansko utrujena. Samo ulegla bi se v enega od usnjenih separejev in spala.

 

*

​

Držijo se za roke in pojejo. Tudi ona poje nizko, grleno melodijo, besede sliši prvič, vendar jih pozna, njihov pomen, temnozeleno barvo in čustvo. Objeti hodijo po cesti, vse okrog njih je živo in razsvetljeno, počutijo se skupaj in tako blizu vsega, nič se jim ne more zgoditi, če so povezani in del neke velike stepe tam zunaj, trave, ki se širi po vsej celini. Ko se bo razrasla čez mesta, se bodo vanje vrnile divje živali. Promet bo obstal in vitice bodo prerasle vsako nadstropje posebej. Plevel bo pognal iz razpok in razmajal opeko. Majhne, v hrupu mesta komaj opazne živali se bodo ugnezdile v vdolbinah, vedno več jih bo.

         »Hana, ¿qué estás mirando? Ha-na, Ha-na … Hana!« Kličeta za njo, ko se oddaljuje.

 

*

 

»Igor, kaj gledaš? Kje si?« Bila je kot otrok, ki cuka za roko in trmasto vztraja, ki čuti, da ta, ki ga vleče, ni več tam, ki ne razume, zakaj ne. Vedno nekdo, ki vztraja in nekdo, ki je že odnehal. Nekdo, ki ostaja in nekdo, ki je odšel.

         In potem tisto, kar ostaja za njim. Morda jo to vleče v Patagonijo, na konec Zemlje, ki je še bolj prazen in opustel kot ona sama.

​

 

4.

​

Na galeriji, v zadnjem delu Libros del Pasaje so predvajali film 180 stopinj južno. Hana v poltemi gleda surferje na visokih valovih Pacifika in počasno plezanje po ledenem oklepu na strmih bregovih ognjenika Corcovado v južnih Andih, ki se mu zaradi ostrega oceanskega vetra čez gorsko verigo še ptiči, ki naseljujejo Antarktiko, izogibajo. Kako nenavadno, da so med načrtovanjem pristanka na Marsu nekatere površine Zemlje tako nedotaknjene. Zadnji, ki je zabeležil izbruh Corcavada je bil Darwin, ko je na svoji plovbi ob Južni Ameriki iskal fosile, ki bi potrdili njegovo teorijo o razvoju vrst.

         Strmela je v predele ledenega gorovja, ki jih človek še ni dosegel, v temna in turkizna jezera globoko med gorami. Njihovi bregovi so tako na gosto poraščeni z grmičevjem in golimi, upognjenimi in razvejanimi drevesi, da bi bila hoja okrog jezera podobna prebijanju skozi pragozd. Občutek, da gleda povsem nedotaknjen konec planeta je bil nenavaden. Bitja, rastline, kamni brez vsakega človeškega zvoka, razen redkih letal, in ne da bi čoln kdaj vzvaloval gladino tega jezera.

         Ko se je v mislih prestavila na njegov breg, v senco andskega grebena, obdana z rezkim zvokom vetra, v mrazu, v soncu, v snegu, se je praznina v njej izenačila z okolico kot v zračni komori in začutila je olajšanje in bolečino hkrati. Olajšanje, ker je končno popustil pritisk ljudi na nenaseljen prostor, ki ga je čutila v sebi in ki je obstajal brez besed, brez človeških dejanj, na samoto, ki v nekaterih posameznikih povzroči umik v divjino. Bolečino, ker je končno priznala to notranjo pokrajino brez človeka. Kljub ljubimkam in ljubimcem, ki jim je v postelji pripovedovala o sebi, kljub knjigam, ki jih je pisala o svetu, kot ga vidi, in kljub bralcem, ki so jih dosegli njeni potopisi, bo večji del njenega doživljanja izginil skupaj z njo, ne da bi kdaj vanj stopil drug človek. Poskusi komunikacije med različnimi plemeni, pa tudi z divjimi bitji niso nikoli popolnoma uspeli, čeprav je stik z drugimi tisto, kar jo je določalo.

 

*

 

Divjina nasprotno nima težav z njeno odsotnostjo. Obstaja skoraj neslišno, s pridušenimi zvoki, le redko pravi hrup povzročijo nevihte in snežni viharji. Vsa bitja, ki se po površini Zemlje premikajo čim bolj neopazno, so mnogo tišja od avtomobilov in letal, od gradbišč, strojev, glasbe, govorjenja, od vsega hrupa, ki ga povzročajo ljudje. Ostala bitja so se umaknila pred tem hrupom globlje v divjino ali se poskrila v človeški prisotnosti in tako je lahko verjeti, da smo tu skoraj sami.

 

*

 

Hana gleda, kako v zaščitenem območju naravnega parka Patagonica okoljevarstveniki odstranjujejo stotine kilometrov ograj s pašnikov, kako se divje živali vračajo na ozemlje, ki so mu od nekdaj pripadale.

         Domačini se borijo proti postavljanju jezov za hidroelektrarne španskega podjetja, potem ko je sistematično pokupilo zemljo, ki jo je čilska vlada tako lahkomiselno razprodala. Male obrečne ekosisteme, v katerih so povezano bivali ljudje, druge živali in rastline, uničujejo jezovi in elektrika se steka v daljna velemesta, v katerih luči nikoli ne ugasnejo.

         Počuti se nekoristno, kot da je svoje življenje presanjala. V kamniti puščavi med redkim grmičjem stoji osel in vse na njem daje vedeti, da pripada temu prostoru, da o njem ne dvomi, ona pa je pravkar pripotovala po zraku z druge celine, ker nenadoma ne ve, kdo in zakaj je in predvsem s kom. Osel jo nepremično gleda.

​

​

​

​

​